V času finančne in gospodarske krize ter vsesplošne recesije je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prej izjema kot pravilo, kar je, če gre verjeti delodajalcem, v veliki meri tudi posledica rigidne zakonodaje in težavnega odpuščanja delavcev.
Ravno zato se delodajalci večkrat poslužijo »alternativnih« oblik zaposlovanja. Če pustimo ob strani študentsko delo, ki je poglavje zase in namenjeno pridobivanju delovnih izkušenj v času študija ter kasneje lažji zaposlitvi, obstaja še vrsta pogodb, ki delodajalcu dopuščajo možnost zaposlovanja delavcev, čeprav jih kljub temu ne zaposlijo za nedoločen čas.
Za popolno razumevanje te problematike pa moramo najprej poznati definicijo in elemente delovnega razmerja, kot jih določa temeljni slovenski zakon s tega področja, to je Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). ZDR-1 v 4. členu določa: »Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.« Delovno razmerje je torej vsako razmerje, ki izpolnjuje v tem členu navedene kriterije: nepretrganost dela, osebno delo za plačilo, poteka v prostorih delodajalca in je prostovoljno. Isti zakon določa, da je podlaga za nastanek delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas
Najbolj osnovna je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, vse bolj priljubljena alternativa pa postaja pogodba o zaposlitvi za določen čas, katere bistvena značilnost je to, da je sklenjena samo za določeno časovno obdobje, ima torej svoj rok trajanja. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je dopustno skleniti za največ dve leti, prav tako je mogoče skleniti več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki pa skupaj ne smejo presegati dveletnega roka. Ob tem je treba poudariti še, da se prekinitve med posameznimi pogodbami ne upoštevajo, če trajajo tri mesece ali manj. Torej, če ima delavec sklenjeno eno ali več pogodb o zaposlitvi z istim delodajalcem več kot dve leti, vmes pa delovno razmerje ni bilo nikdar prekinjeno za več kot tri mesece, potem zakon vzpostavlja fikcijo, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Posledica te fikcije je, da delavcu pripadajo pravice kot iz delovnega razmerja za nedoločen čas.
Alternative pogodbi o zaposlitvi
Priljubljena »alternativna« oblika zaposlovanja je tudi avtorska pogodba, ki jo ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in katere glavni namen je varovati posebno naravo avtorskega dela, ki je po svoji vsebini neodvisno, kreativno delo, ne pa trajno, ponavljajoče se delo v prostorih delodajalca. Kljub temu se v marsikaterem poklicu, ki ga pojmujemo kot kreativnega, avtorska pogodba vse prevečkrat pojavlja kot nadomestilo pogodbe o zaposlitvi, ob tem pa avtorska pogodba ne zagotavlja delavcu enakih pravic, ki bi mu šle po pogodbi o zaposlitvi. To pa kaj hitro vodi do izkoriščanja delavcev in tudi pravnih instrumentov.
Zelo stara in tudi neredko uporabljena pogodba za prikrivanje potrebe po delu pa je pogodba o delu ali podjemna pogodba. Spet gre za institut, katerega namen je urediti in olajšati izvajanje del, zato jo je tudi smiselno uporabiti, kadar je takšna narava del, ki jih izvajamo, na primer obrtna dejavnost, servis in podobno. Vendar pa je tudi ta pogodba urejena zunaj sfere delovnega prava in kot takšna ne varuje pravic delavcev.
Ne glede na to, o kateri pogodbi govorimo, je pomembno, da poznamo pravice delavcev in delodajalcev, da bi tako zagotovili čim manj kršitev zakonodaje in čim bolje zaščitili pravice delavcev.