Tehnike uspešnega javnega nastopanja in retorike

Javno nastopanje je veščina, ki se jo lahko priučimo in poskrbimo, da bomo s svojim nastopom vselej pustili dober vtis. Seveda pa biti odličen javni govorec ni mala malica. Pogosto dobro javno nastopanje ne pride kar samo od sebe in tudi najboljši retoriki priznavajo, da so se uspešnega javnega nastopanja priučili. Kot na mnogih drugih področjih v življenju, tudi pri javnih nastopih velja, da vaja dela mojstra. Večina se žal sooča z veliko tremo in strahom pred javnim nastopanjem. Po nekaterih študijah in podatkih naj bi bil tak strah celo tretji najpogostejši strah pri ljudeh. Ravno to je dodaten razlog, da se z javnim nastopanjem spoprimemo tam, kjer je mogoča rešitev – in to je pri vprašanju, zakaj nas je javnega nastopanja sploh strah?

Najbolj pogosti strahovi pri javnem nastopu

• Prazen um – oseba pozabi, kar je želela govoriti,
• Zaprta usta – ne moreš odpreti ust in govoriti,
• Pametno in zahtevno občinstvo – ki te prekaša v znanju,
• Vidna nervoza in trema – občutek, da vsi vidijo, kako se ti tresejo roke, glas, ipd.,
• Neuspeh – strah, da nastop ne bo uspel,
• Neznanje – strah, da na zastavljeno vprašanje ne bomo znali odgovoriti,
• Občinstvo se dolgočasi in zeha, celo zapušča predavanje.

Ko je človek v primežu strahu, je ohromljen. V takih trenutkih nezavedno prevzame nadzor nad nami, namen tega pa je zmožnost hitre in učinkovite reakcije – obrambe. To pomeni, da se poveča dihanje in utrip, telo pa se znoji, da bi se hitreje ohladilo. Mnogi pri tem dobijo občutek, da je njihova glava povsem prazna. To je normalno, saj je občutje strahu povezano z reakcijo, dejavnostjo, obrambo in ne z razmislekom. Javni nastop pa od človeka zahteva, da zmanjša deleže reakcije in poveča delež razmišljanja. Edini način, da se uspemo uspešno znebiti strahu in paralize, v katero nas strah prižene, je mentalni trening, s katerim svoje možgane naučimo drugačnih vzorcev delovanja.

Strah pred javnim nastopanjem ne gre enačiti z tremo, ki je normalen in celo koristen del javnega nastopa. Normalna mera treme namreč doda nastopu dinamiko, fokus in razgibanost.

Kako se pripravimo na javni nastop?

Za uspešno javno nastopanje in obvladovanje strahu je pomembna predpriprava. To je mogoče izvesti z nizom preprostim vprašanj, ki mu lahko sledimo vsakič, ko se pripravljamo na javni nastop. Pri pripravi si tako odgovorimo na naslednja vprašanja:

• Kdo so moji poslušalci?
• Zakaj se bodo udeležili mojega predavanja/govora – kaj bi radi izvedeli?
• Kje in kdaj bo predstavitev?
• Koliko časa imam na voljo?
• Kolikšno bo število poslušalcev?
• Kako velik je prostor, v katerem bo potekal javni nastop?
• Katere audio, vizualne in druge pripomočke imam na voljo?
• Sem edini govornik ali so tudi ostali? Če ja, kdo so?
• Se nastopa veselim? Če se ga ne, je sedaj pravi čas, da začnem z aktivno samo-motivacijo.

Pred javnim nastopom

Tik pred javnim nastopom ni priporočljivo vaditi svojega javnega nastopa, saj to lahko pravemu nastopu vzame energičnost in navdušenje. O posameznih delih nastopa tudi ni priporočljivo govoriti z drugimi ljudmi, saj si na ta način lahko nezavedno sporočamo, da smo vsebino že povedali in ni več zanimiva. Na sam nastop je potrebno priti vsaj pol ure prej, da imamo na voljo dovolj časa za preverjanje tehnike in pripomočkov, hkrati pa se lahko z udeleženci tudi nekoliko spoznamo, rokujemo in pogovarjamo – s tem bomo zgubili strah pred njimi. Pred javnim nastopom si je smiselno v poseben razdelek v torbi pripraviti tudi vse za primer, če gre kar koli narobe (podaljšek, več kopij natisnjene predstavitve, pripomočki, ipd.). 2 minuti pred sami nastopom je priporočljivo izvesti dihalno vajo.

Dihalna vaja za pripravo na javni nastop

Naredite majhen vdih skozi nos, zadržimo dih in štejemo do 6, nato pa zrak izdihnemo skozi usta. Postopek ponavljamo 120 sekund.  Ta dihalna tehnika upočasni srčni ritem, zmanjša raven adrenalina in reducira pritisk.

Mentalni trening tik pred nastopom

10 sekund pred nastopom se mentalno pripravimo nanj z pozitivnimi afirmacijami v stilu: »točno vem, kako bom izpeljal nastop«, »občinstvo bom z novim znanjem gotovo navdušil«, »na nastop sem dobro in temeljito pripravljen, zato ga bom korektno izpeljal«, »sem urejen in točen«, ipd. Tik preden začnemo govoriti, pa sprožimo še vso svojo pozitivni energijo, navdušenje in kredibilnost.

Napotki za dober javni nastop

Vsebina javnega nastopa

Javni nastop začnemo s t.i. trnkom – nečim, kar pritegne pozornost publike (npr. dramatična izjava, humor, pripovedovanje anekdote oziroma zgodbe, na občinstvo naslovimo vprašanje, vizualni trnek – vpadljiva slika, grafika ipd.).

Vsebina mora biti podana z jasnimi in povezanimi stavki. Poudarek naj bo vedno na začetku. Vsebina naj vsebuje splošen del o temi, predstavitev glavnih problemov, o katerih je govora in iskanje rešitev nanje.

V zaključku lahko govorec občinstvu pove, kaj bi želel, da storijo s pridobljenimi informacijami. Javni nastop se naj zaključi s projiciranjem prihodnosti.

Oči

Pri nastopu je potrebno z očmi izmenično gledati vsakega posameznika v občinstvu. Če vam je osebni očesni stik neprijeten, se z očmi samo sprehajate tik nad glavami udeležencev po vsem prostoru –pogled govorca naj napolni prostor, saj s tem vsem sporoča, da obvladuje situacijo.

Glas

Da je nastop zanimiv, je potrebno biti pozoren na variranje v tonu in glasnosti glasu. Dobro je vedeti naslednje male trike:

• S povečanjem glasnosti govora se poveča napetost v občinstvi in sproščenost govorca,
• K dobremu nastopu pripomore trening podaljševanja samoglasnikov,
• Priporočljiva je tudi vaja, pri kateri med zobe damo plutovinast zamašek in z njim v ustih prebiramo enostavne povedi – ko damo zamašek iz ust, je naš govor mnogo bolj razločen in pravilen,
• Že doma se vadimo v počasnem govoru – večina govornikov svoje občinstvo izgubi, zaradi prehitrega govora,
• Pri izgovarjanju besed vanje projicirajte emocije,
• Pred nastopom se posnemite s kamero, poglejte svoj nastop, sprejmite barvo svojega glasu in konstruktivno ocenite, kaj se da izboljšati.

Kako obvladati težavne ljudi v občinstvu?

V kolikor se v občinstvu nahajajo ljudje, ki prekinjajo predstavitev in govorca s svojimi prekinitvami skušajo zmesti ali vreči iz ritma, je mogoče takšne osebe nevtralizirati po naslednjem postopku:

• Na začetku predavanja govorec svoje poslušalce prosi,če lahko s svojimi komentarji in vprašanji počakajo na konec predstavitve. V kolikor kdo iz občinstva to pravilo ne upošteva, jo na to prijazno opomni.
• Podobno se lahko govorec odzove tudi ob neprimerni opazki ali neprijetnem vprašanju.
• V kolikor nekdo vztraja s svojim vprašanjem, na katerega ne govorec ne pozna odgovora, je edino prav, da prizna, da ni vsevedi in da odgovora na to ne ve oziroma ni prepričani o tem podatku. Doda še, da bo preveril in sporočil pravi odgovor.
• Odgovore na vprašanje podaja v obliki glavnih točk predstavitve.
• V kolikor nekdo vpraša provokativno vprašanje, ki je neokusno ali nima relevance s povedanim, ga govorec lahko vljudno zavrne z obrazložitvijo, da je njegova naloga podajanje informacij o določeni temi in ne odgovarjanje na provokativna vprašanja.

Kaj pa, ko ne vemo odgovora na vprašanje?

Mnogi govorci proti koncu javnega nastopa postajajo vse bolj vidno nervozni. Pričakovali bi, da se bodo tekom predavanja vse bolj sprostili, v resnici pa so vse bolj živčni. Razlog za to so vprašanja in komentarji udeležencev, ki sledijo javnemu nastopu. Toda, nanje se je mogoče pripraviti in tako poskrbeti, da ne bodo pokvarila javnega nastopa. Če naletimo na vprašanje, na katerega ne vemo odgovora, imamo več možnosti:

• Govorec lahko odkrito prizna, da je samo človek in odgovora ne ve, da pa je vprašanje zelo zanimivo in na mestu. Doda še, da bo dogovor vsekakor poiskal in vključil v svoje nadaljnje razmišljanje.
• Govorec vprašanje ponovi in ga obrne v svojo smer, npr: če sem vas torej prav razumel, vas zanima…
• Svoj odgovor omeji na 10 –maksimalno 50 sekund, pove bistveno in če je dovolj samozavesten lahko udeleženca tudi vpraša, ali mu je s svojim odgovorom odgovoril na zastavljeno vprašanje (toda, pozor, to ima lahko tudi obratni učinek in govorca zaplete v krog dodatnih neprijetnih vprašanj).